Razvoj programa splošnega neformalnega izobraževanja in učnega gradiva v podporo krepitve starševskih kompetenc za zapornike

Cilji naloge in pristopi za njihovo doseganje

Glavni cilj programa je usposabljanje ranljivih ciljnih skupin udeležencev – zapornikov/zapornic na prestajanju kazni zapora – za uspešno in učinkovito ohranjanje starševskih veščin. Cilj programa je ohranjanje pristnega stika in starševske vloge med prestajanjem kazni zapora. Ključni elementi, ki jih želimo s programom doseči so opolnomočiti in pomagati ranljivi ciljni skupini staršev – obsojencev, da bodo ohranili ali na novo vzpostavili aktivno starševsko vlogo pri svojih otrocih, zlasti na področju aktivnega uresničevanja vseživljenjskega učenja in na ta način ohranili pomembno vlogo v otrokovem življenju tudi po prestani kazni. S programom bodo pridobili znanje, veščine, izkušnje in samozavest za aktivno vlogo v otrokovem življenju ter na njihovi poti vseživljenjskega učenja.
Cilj programa je krepitev in pridobivanje temeljnih znanj, spretnosti in odnosov, ki jih starš na prestajanju kazni zapora potrebuje za uspešno delovanje v primarni družini, osebno izpolnitev in razvoj, uspešno delo, usposabljanje za vseživljenjsko učenje in dejavno državljanstvo in socialno vključenost.

Udeleženci programa:

  • obnavljajo in pridobivajo temeljne spretnosti, povezane s kompetenco vseživljenjskega učenja ter spoznavajo učne metod za razvijanje temeljnih spretnosti s področja vseživljenjskega učenja
  • spoznajo posledice prestajanja kazni zapora na družino
  • se odkrito pogovarjajo o zaporu/razumevanje vedenja staršev, kaj je prav in kaj ne, kako pomagati otroku pri njegovi stiski zaradi starša v zaporu, občutki krivde otrok ali staršev
  • se naučijo vzpostaviti ponovni stik, kontakt z otrokom
  • se učijo empatije in zakonitost sočutnega starševstva
  • spoznajo zakonitosti učinkovite komunikacije (aktivno poslušanje, govorjenje, opazovanje, vrednotenje otrokove osebnosti)
  • spoznavajo hierarhijo potreb otroka in faze razvoja
  • se učijo tehnik konstruktivnega reševanja konfliktov in sodelovanja, izboljšanja medsebojnih odnosov in stikov
  • spoznajo vzgojne stile in postopke, discipliniranje otrok
  • razvijajo socialne in čustvene kompetence, uravnavajo svoja čustva, zmanjšujejo tveganja za vedenjske problematike in prestopništvo svojih otrok
  • se naučijo reševati konflikt med staršema pred in po razvezi, komunikacija s partnerjem so-odločanje oz. soodgovornost.
  • krepijo samozavest in zaupanje vase
  • razvijajo doslednost in organiziranost pri vzgoji otroka
  • razvijajo sodelovalno komunikacijo z otrokom
  • razvijajo veščine zaupanja in spoštovanja

 

Opis vsebine

Namen programa:

Splošna deklaracija človekovih pravic pravi, da ima vsakdo pravico do izobraževanja in da mora biti izobraževanje dostopno vsem. Pravica do izobraževanja je tudi ustavna pravica državljanov Republike Slovenije. Zaradi okoliščin in dejstva prestajanja kazni zapora ter s tem z omejenim dostopom do možnosti učenja, so zaporniki na področju vseživljenjskega učenja ena od najbolj prikrajšanih skupin, kljub temu, da sta izobraževanje in poklicno usposabljanje ključni za zapornikovo uspešno reintegracijo v okolje.

Eden glavnih razlogov, ki mladega človeka privede do delinkventnih dejanj je socialna izključenost – slabo pridobivanje osnovnih znanj in spretnosti, slab izobrazbeni uspeh v osnovni in srednji šoli, zgodnja opustitev šolanja in usposabljanja, težave pri vstopu na trg dela, predvsem na delovna mesta brez usposabljanja, priložnostno delo, brezposelnost, najstniška nosečnost, težave s policijo in posledično še kazenske obsodbe, zlorabe alkohola in drog, razpad družine, slabo telesno in duševno zdravje, …

Temeljni cilj izobraževanja zaprtih oseb je lažja postpenalna vrnitev v družbo, izboljšanje samopodobe, humanizacija in s tem odvrnitev od kriminalnih dejanj. Motivacija je eden od najpomembnejših faktorjev za uspešno izobraževanje obsojenca ali obsojenke. Učni dosežki ali uspeh so ključ do boljšega občutka glede lastne učinkovitosti, ki človeka motivira za nadaljnje učenje. Veliko število obsojencev ima zelo malo delovnih, poklicnih ali izobraževalnih izkušenj. Številni imajo težave pri branju in pisanju. Posledično je njihova samopodoba nizka, sposobnosti za sodelovanje pa so majhne.

Iz letnega poročila URSIKS (2017) je razvidno, da je za zaprte osebe je značilna nižja izobraženost. Izobrazbena struktura zaprtih oseb kaže, da je imelo 32,3 % nižjo oz. srednjo poklicno šolo, 24,5 % osnovno šolo, 14,8 % srednjo strokovno šolo ali gimnazijo, 4,2 % pa jih je imelo višjo, visoko šolo oz. fakulteto. Nedokončano poklicno, srednjo šolo ali gimnazijo je imelo 7,8 % oseb, 0,6 % oseb pa je imelo nedokončano višjo, visoko šolo ali fakulteto. Brez šolske izobrazbe je bilo 15,6 % oseb, posebej pa je zaskrbljujoče, da je skoraj 1,9 % zaprtih brez znanja pisanja, branja in poznavanja osnovnih računskih operacij. V letu 2017 je bilo v izobraževanje vključenih 16,6 % vseh obsojencev, obsojenk in mladoletnikov. Kot razloge za predčasno prekinitev izobraževanja zavodi med drugim navajajo izpis, odklonitev ponovnega vpisa, premestitev, pogojni odpust, izključitev. Med pogostejšimi razlogi za prekinitev je tudi pomanjkanje motivacije, predvsem zaradi težav z odvisnostjo in specifičnih učnih težav. Največ zaprtih oseb je obiskovalo poklicne tečaje (oz. NPK programe), saj so za večino obsojencev primernejše krajše oblike izobraževanja ter programe srednje poklicne šole (Letno poročilo URSIKS, 2017).

Ker je zviševanje temeljnega znanja, usposobljenosti in kompetenc pomemben dejavnik terciarne prevencije, že več desetletij izvajamo članice ZLUS v sodelovanju s strokovnim osebjem, zaposlenim v zaporih izobraževanje v zaporih. Obsojenci obiskujejo organizirano izobraževanje za pridobitev formalne izobrazbe, pa tudi številna neformalna izobraževanja. Vseživljenjsko učenje zapornikov pomembno pozitivno vpliva na zapornike: pripomore h kakovostnemu preživljanju časa med prestajanjem kazni ter posredno vpliva na preprečevanje ponovitve kaznivih dejanj in s tem povratništva, saj jim znanje in izobrazba povečujeta zaposlitvene možnosti po prestani kazni, skrb za lastno socialno varnost in s tem omejuje razloge za kazniva dejanja. Zato je zviševanje ravni pismenosti, temeljnega znanja in usposobljenosti zaprtih oseb ena ključnih nalog izobraževanja zapornikov.

Posebej ranljiva ciljna skupina znotraj zapora so zaprti starši, katerim je odvzem prostosti onemogočil redne stike in aktivno sodelovanje pri vzgoji svojih otrok.

Zaporna kazen starša vpliva na vse družinske člane, zlasti na partnerja in otroke, ki se morajo soočiti s spremembami na različnih področjih, kot npr. izguba dohodka in drugih oblik čustvene in materialne podpore. Negativne učinke zaprtih staršev na otroke in druge družinske člane, kot so izguba stika ali čustvene podpore, je deloma mogoče pripisati oviram, s katerimi se starši srečujejo v zaporu in onemogočajo učinkovito komunikacijo in stik z družinskimi člani. Posledica nerednih stikov in neučinkovite komunikacije pa segajo tudi v obdobje po izpustitvi na prostost, saj so takrat družinski odnosi že močno omajani in jih je težko vzpostaviti nazaj. Številne ovire preprečujejo staršem, da se med zaporno kaznijo aktivno ukvarjajo s svojimi otroki. Pogosto so starši zaprti daleč od svojih domov, lahko so jim onemogočeni ali močno omejeni obiski, nekateri družinski člani smatrajo okolje zapora kot preveč neprijetno, hkrati so pogosto prisotni vzajemni občutki sramu.

Po drugi strani so tudi otroci zapornikov pogosto spregledani. Zelo malo je znano o spremembah in prilagoditvah, s katerimi se soočajo ti otroci, dejstvo pa je, da je ločitev od starša zaradi zaporne kazni zelo stresen dogodek. Otroci se v življenju soočajo s številnimi izzivi, saj jih na vsakem koraku spremlja negotovost. Izpostavljeni so številnim tveganjem, ki lahko vplivajo na razvoj vedenjskih in razvojnih motenj.

Redni stiki in komunikacija med zaprtimi starši in njihovimi otroki ter ostalimi družinskimi člani je koristna tako za obsojenca kot tudi njegovega otroka. Starši, ki ostajajo v rednem stiku s svojimi otroki, lahko ublažijo negativne učinke, ki jih prinese zaporna kazen starša na otroka. Raziskave v ZDA so pokazale, da tedenski obiski otrok pripomorejo, da starši postanejo bolj empatični do svojih otrok, zmanjšujejo stres, ki ga občutijo vpleteni zaradi zaporne kazni ter zmanjšujejo delikventno vedenje pri otrocih, osipništvo in zdrs v socialno revščino. Nadalje so raziskave pokazale, da po prestani zaporni kazni tisti starši, ki so imeli redne stike s svojimi otroki in družino, lažje pridejo do službe in se na splošno lažje ponovno vključijo v skupnost.

Katalog članic

1. Vpliv prestajanja kazni zapora na družino, odkrit pogovor o zaporu/razumevanje vedenja staršev, kaj je prav in kaj ne, kako pomagati otroku pri njegovi stiski zaradi starša v zaporu, občutki krivde otrok ali staršev.
2. Kako vzpostaviti ponovni stik, kontakt z otrokom,
3. Komunikacija, konflikti in reševanje konfliktov in empatija
4. Hierarhija potreb otroka in faze razvoja
5. Učni stili, metode in učenje učenja
6. Vzgojni stili in postopki, discipliniranje otrok
7. Socialne in čustvene kompetence, uravnavanje čustev, zmanjševanje vedenjske problematike, prestopništvo

Projekt je sofinanciran s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.

Share This